Zgodovina merjenja

V razvoju človeštva imajo merjenje in meritve zelo pomembno vlogo. Že preprosta ljudstva so potrebovala osnovne meritve pri mnogih opravilih: gradnja bivališč, ustrezne oblike in velikosti, oblikovanju oblačil in menjalnem trgovanju s hrano in naravnimi materiali. Enote merjenja so bile tako med zgodnejše izumljenimi orodji človeštva in dolžina ena prvih merjenih količin. Pri določanju enot jim je služila kar kakšna razdalja v naravi (korak, stopalo, laket, prst, ...).

Stara kultura Majev je za štetje časa uporabljala človeško telo. Maji so razdelili dan na 20 ur, vsaka ura je bila razdeljena na 72 minut in minuta na 72 sekund. Rezultat te razdelitve je bil ta, da je najmanjša enota časa približno ustrezala utripu človeškega srca.

Vsako pleme in pozneje vsaka naselbina je morala imeti enote, s katerimi so merili blago, ki so si ga izmenjavali. To pa za trgovanje ni bilo ugodno, saj se za enoten sistem merjenja niso mogli dogovoriti. Veliki vladarji so v svojih imperijih skušali poenotiti to veliko različnost merskih enot, toda niti Juliju Cezarju (1. stoletje pr. n. št.), ki je uspel preurediti koledar, niti kasneje Karlu Velikemu (742 - 814 ) to ni uspelo.

Z razmahom obrti in trgovine pa je bila potreba po enotnih merah vedno večja. Težave so reševali tako, da je – po navadi kralj – določil obvezno enoto in tako vsaj za večje področje rešil zadrego. Angleški kralj Henrik I. (1068–1135) je za merjenje dolžine uvedel jard (0,944 m), ki ga je določil kot razdaljo od nosu do vrha prstov svoje iztegnjene levice. Colo ali palec (inčo) pa je določil kralj Edvard II. (1284–1372) tako, da je v vrsto postavil tri ječmenova zrna iz sredine klasa.